No products in the cart.
IZOBRAŽEVANJE
GLASBILA
KITARA
Kitara je strunsko glasbilo z izjemno dolgo in bogato zgodovino. Podobni inštrumenti so bili priljubljeni že vsaj 5000 let. Pred razvojem električne kitare in uvedbo umetnih materialov je bila kitara opredeljena kot inštrument z dolgim prečnim vratom, ploščato leseno strešico nad prižnico, rebri in ravnim hrbtom, pogosto tudi z zaobljenimi stranicami.
Danes kitare delimo na klasične, akustične in električne. Kljub osnovni podobnosti so se z razvojem materialov in tehnologije izboljšale igralske lastnosti in razširile možnosti igranja ter raziskovanja različnih tehnik.
Električne kitare so danes nepogrešljiv del zabavne glasbe. Najpogosteje jih najdemo v bluesu, rock’n’rollu, rocku, metalu in mnogih drugih zvrsteh. S pomočjo ojačevalca lahko prilagajamo glasnost in čistost tona ter dodajamo različne zvočne efekte, ki omogočajo tehnike, neizvedljive na akustični ali klasični kitari.
Kitara se lahko uglasi na več načinov, pri čemer je cilj določene uglasitve omogočiti čim lažje prijemanje akordov in igranje lestvic z minimalnimi premiki roke in prstov po vratu inštrumenta.
Zaradi svoje vsestranskosti je kitara primerna za vse starosti in glasbene sloge, kar jo uvršča med najbolj priljubljene glasbene inštrumente na svetu.
BAS KITARA
Bas kitara je strunsko glasbilo, ki ima običajno štiri, pet ali več strun. Po obliki je podobna kitari, vendar ima daljši vrat in debelejše strune, ki so uglašene oktavo nižje od klasične kitare. Njena glavna vloga v ansamblu, orkestru ali rock zasedbi je igranje najnižje harmonične linije, kar zagotavlja temelj ritma in harmonije.
Prvo serijsko proizvedeno bas kitaro, Fender Precision Bass, je leta 1951 izdelal Leo Fender kot priročnejšo alternativo velikemu, okornemu in tišjemu kontrabasu. Bas kitare delimo na električne, akustične in brezprečne (fretless) modele.
Električne in brezprečne bas kitare za delovanje potrebujejo ojačevalec, pogosto pa glasbeniki uporabljajo tudi različne efekte za ustvarjanje edinstvenih zvokov. Bas kitara je eden najbolj vsestranskih inštrumentov, saj se uporablja v skoraj vseh glasbenih zvrsteh, zato je primerna za glasbenike vseh starosti.
UKULELE
Ukulele so strunsko glasbilo, podobno kitari. Prvič so ga začeli uporabljati na Havajih, od koder se je postopoma razširil po svetu in hitro postal priljubljen. Največjo prepoznavnost je zagotovo dosegel v pesmi Somewhere Over the Rainbow, kjer je nanj mojstrsko zaigral Israel Kamakawiwo’ole. V zadnjih letih pa doživlja pravi preporod.
Poznamo štiri vrste ukulel, ki se razlikujejo po velikosti. Ton in glasnost instrumenta sta odvisna od njegove velikosti in konstrukcije. Najmanjši v družini je sopran ukulele, sledijo mu koncertni, tenorski in največji – baritonski ukulele.
Za razliko od kitare imajo ukulele le štiri strune, ki so običajno drugače uglašene, zato se tudi akordi prijemajo drugače.
Med učenjem igranja na ukulele boste spoznali različne akorde in tehnike igranja. Te bomo uporabili v pesmih, ki si jih lahko izberete sami, obenem pa bomo razvijali tudi harmonski posluh, ki omogoča spremljanje skoraj vseh skladb. Ukulele so razmeroma nezahteven instrument, kar pomeni, da lahko prav vsak, ki ima željo in voljo, že po nekaj učnih urah začne preigravati svoje najljubše pesmi.
FLAVTA
Flavta je pihalni inštrument, ki se je razvil iz preprostih piščali. Arheološke najdbe pričajo, da so jo uporabljali že v prazgodovini.
Skozi tisočletja je flavta doživljala številne spremembe, pridobivala nove oblike in imena. Iz preproste pastirske piščali se je razvila v sodoben inštrument, izdelan iz plemenitih kovin, kot so srebro, zlato in platina.
Njeno ime izhaja iz staroprovansalske besede flaut. Prvi zapisi o prečni flavti (flauto traverso) segajo v 14. stoletje. Prava zlata doba flavte pa je 18. stoletje, ko se je v baroku uveljavila kot solistični in orkestrski inštrument. Veliki skladatelji, kot so Johann Sebastian Bach, Georg Friedrich Händel in Georg Philipp Telemann, so flavti namenili bogato glasbeno literaturo.
V 19. stoletju je flavta doživela revolucionarno spremembo. Leta 1832 je nemški flavtist in izjemni izdelovalec flavt Theobald Boehm (1794–1881) uvedel sistem zaklopk, ki je določil sodobno obliko flavte in močno izboljšal njene tehnične zmogljivosti.
Zaradi specifičnega tona in izjemne tehnične okretnosti je flavta priljubljen solistični inštrument ter pomemben del ansamblov in orkestrov. Uporablja se v različnih glasbenih zvrsteh – od klasične do jazza, rocka in pop glasbe. Družino flavt sestavljajo piccolo, flavta, alt flavta, bas flavta, kontrabas flavta, subkontrabas flavta in flavta d’amore.
KLAVIR
Klavir je inštrument, ki ima osrednje mesto v evropski kulturni zgodovini in je eden ključnih nosilcev razvoja glasbe. Njegova vloga sega od solističnega do ansambelskega izvajanja, hkrati pa je nepogrešljiv pri spremljanju vokala ter kot pripomoček pri usvajanju glasbeno-teoretičnega znanja.
Evropska zgodovina, umetnost in kultura nas definirajo ter oblikujejo naše vrednote. Glasba – vključno s klavirsko – je pomemben del tega sistema. Pouk klavirja tako ni zgolj učenje veščine, temveč prispeva k razvoju mlade umetnosti in ji pomaga najti svoje mesto v prostoru in času.
Pri učenju klavirja se najprej spoznamo z osnovnimi tehnikami igranja, ki nas nato vodijo skozi različne glasbene stile. Glede na želje posameznika se lahko posvetimo tudi specifičnim zvrstem, kot so pop, rock, jazz, klasika in druge.
GLASBENO TEORETIČNI PREDMETI
Petje in igranje inštrumenta sta mnogo lažja ob poznavanju glasbene teorije. Razumevanje temeljnih elementov glasbe – notnih vrednosti, tonov, lestvic, intervalov, akordov in glasbenega jezika – omogoča hitrejši napredek, boljšo komunikacijo med glasbeniki in globlje doživljanje glasbene umetnosti nasploh.
Pri učenju glasbenih pojmov in zakonitosti izhajamo iz praktičnih primerov ter jih razlagamo na jasen in razumljiv način. Predmet združuje osnove različnih disciplin, kot so solfeggio, klasična in jazz harmonija, zgodovina glasbe ter analiza glasbenih del.
Učenci pri predmetu razvijajo in poglabljajo glasbeni posluh (ritmični, melodični in harmonski) ter se usposabljajo za analitično zaznavo tonskih odnosov in njihovo izvedbo. Spoznavajo glasbene prvine in njihove temeljne zakonitosti, sodelujejo pri individualnem in skupinskem muziciranju ter spoznavajo osnove estetskega oblikovanja in širijo poznavanje glasbene literature. Razvijajo estetsko občutljivost, glasbeni okus in sposobnost vrednotenja, skladno s svojimi zmožnostmi in znanjem ustvarjajo glasbene vsebine ter spoznavajo osnove glasbenega oblikovanja.
